Čudež sočutja
Čudež sočutja se zgodi, ko nekdo vidi tvojo bolečino in te ne obsoja, temveč sprejme.
Nasilje je bilo del moje življenjske poti že od otroštva. Odraščala sem v okolju, kjer so bili takšni vzorci žal nekaj običajnega. Kasneje sem doživela hudo zlorabo, zaradi katere sem se dolgo časa zapirala vase in potlačila spomine na boleče dogodke. Ti so se začeli prebujati v mladostniškem odnosu, v katerega sem vstopila z željo po bližini in varnosti, a sem tam znova doživljala razvrednotenje, ponižanje in nadzor.
Odsotnost čustvene topline v družini in nerazumevanje moje stiske sta v meni pustila globoko praznino, ki sem jo skušala zapolniti z odnosi, a sem se znova znašla v krogih trpljenja. Dolga leta sem živela v napetosti, s številnimi telesnimi in duševnimi težavami, ki jih medicina ni znala pojasniti.
Ko sem končno zbrala pogum in se odločila za spremembo, sem doživela močan notranji pretres. Preplavili so me spomini, strahovi in občutki nemoči, a hkrati tudi tiha odločnost, da moram poskrbeti zase. Sledilo je obdobje umika, osamljenosti in žalosti, a skozi postopno iskanje pomoči in varnega okolja sem začela verjeti, da si zaslužim mirno in dostojno življenje.
Sprememba v mojem življenju se je začela, ko sem se vključila kot prostovoljka pri Karitasu. Dobro se spominjam, kako težko mi je bilo prvič pristopiti in povedati, da bi rada sodelovala. Težko mi je bilo spregovoriti, se predstaviti in stopiti med ljudi. A sprejeli so me s toplino in razumevanjem. Nikoli ne bom pozabila objema, občutka varnosti, ko sem z njimi delila delček svoje zgodbe. Zgodil se je čudež sočutja in iskanje načina, kako se bom vključila ter kakšna bo moja vloga.
Dnevi, ki so bili prej dolgi in težki, so se z opravljanjem prostovoljskih nalog začeli polniti z novim pomenom. Delo mi je pomagalo preusmeriti misli, mi dajalo občutek, da sem koristna in vredna, in mi vračalo samozavest. Z veseljem sem pričakovala tisti dan v tednu, ko sem bila med ljudmi, ki so me sprejeli z odprtim srcem. Njihovi nasmehi, prijazne besede in preprosti pogovori so mi v najtežjih trenutkih prinašali upanje.
Sčasoma sem postala vse bolj samostojna, prevzemala naloge in tudi sama predlagala nove ideje. Prvič po dolgem času sem čutila, da sem slišana, da moje misli in delo nekaj pomenijo. Vodja me je ves čas spodbujala in mi pomagala videti dobro v sebi, tudi takrat, ko sem se sama še lovila.
Tako so najtežji meseci okrevanja minili ob delu, ki mi je vrnilo občutek lastne vrednosti in vero, da sem dober človek. Prostovoljstvo mi je pomagalo spoznati, da svet ni le kraj bolečine, temveč tudi kraj dobrote, sočutja in povezanosti. Od takrat naprej sem ostala prostovoljka – to delo me izpolnjuje, saj sem skozi pomoč drugim znova našla tudi sebe.
Z redno terapijo in podporo okolice se je moje življenje postopoma uredilo. Zdaj živim bolj mirno, polno življenje. Spomini še pridejo, a nimajo več moči nad menoj. Zaposlila sem se na področju, kjer lahko delam s srcem in kjer čutim, da sem na pravem mestu.
Svojo zgodbo želim deliti, ker verjamem, da lahko že nekaj tako preprostega, kot je vključitev v prostovoljstvo, človeku pomaga, da znova najde pot iz teme. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki s svojim delom stojite ob strani ljudem v stiski ter jim pomagate znova verjeti vase in v lepoto življenja.
Uporabnica Varne hiše Goriške.
